Sacco Di Tempo

Ko pride muzika v sanje.

Ponavadi največ sanjam zjutraj. Včeraj sem bil na obisku pri Radiodread, pa Marko Milič je zabijal na tisti plastičen košek, ki si ga zalepiš na omaro - dokler mu ni Danilo Türk noter vtaknil enega kosa neke plastike. Mislim v koš. Marko je bil žalosten. Potem sem nekam šel in se spotoma ustavil še v trgovini, kjer sem šel nalašč na blagajno, kjer je delala mama enega sošolca, sem mislil, da bo bolj prijazna. Potem sem videl, da imam premalo denarja in sem nesel šestorčka nazaj na polico, ona me je pa obtožila, da sem ukradel špricer in naj odprem nahrbtnik. Čudakinja. Na koncu sem pristal na nekem mitingu, sejmu ali nečem podobnem, kjer je nekdo na razmočenem asfaltu s temno plavim yugom obračal z ročno.

Danes je bilo podobno. Hodili smo po nekih dolgih gozdnih poteh, ampak je bilo treba hitet, ker se je štopal čas, ki ga porabiš do nekega zaliva, kjer je bil nek čuden jez in pomol. Ko smo prišli do tja, se mi je zdelo, da to ni prvič, ampak da smo tokrat dosti hitrejši. Potem smo nekaj bluzili po pomolu, na poti nazaj pa še okoli nekih trgovin. Kar naenkrat sem imel v rokah dve kitari in en majhen ojačevalec, stal pa sem pred eno lokalno “tehnično” trgovino, v kateri so zmeraj prodajali svašta, predvsem pa električne stroje in aparate, cdje, baterije, strune… najprej sem želel kitare odložiti kar pred vhod, ampak prodajalec je rekel, da je to nevarno in naj jih prinesem noter. Ko sem prišel noter, sem samo butasto zazijal, ker je bila cela trgovina ena sama spalnica z mnogimi posteljami. Potem mi je bilo logično: biznis jim itak ne laufa, pa so se odločili, da bojo prodajali postelje, bo vsaj delovno mesto bolj udobno. Potem smo hoteli it, ampak nas je že nekdo čakal pred vrati v kadilaku. Mafijska scena. Zbežali smo skozi zadnja vrata in se namesto po tisti gozdni poti odpravili po neki bolj planinski bližnjici. Bila je bolj naporna, ampak se je splačalo. Kar naenkrat se je pot spremenila v strugo reke. Hodili smo po produ proti toku, ko se je kar naenkrat zaslišal glas dveh ali treh mladeničev. Jaz sem se vrgel na tla, ker sem mislil, da so rafterji. Potiho smo naredili par korakov, potem pa se je zaslišala lepa, mehka in mogočna muzika. Melodija mi je bila znana in spomnil sem se, da je to Wibutee. Na moji levi, med mano in vodo je bila velika skala in iz nje je na vrhu pogledala glava. Tip mi je rekel naj pridem gor, špilal je pa še zmeraj. Ko sem se povzpel, sem videl, da je skala izdolbljena kot kakšna primitivna posoda iz kamene dobe, v njej pa je bila klaviatura, nekakšen križanec med orglami in martenotovimi ondami. Logično je bilo, da zvok nastaja s pomočjo vode. Takrat sem se spomnil na morske orgle v Zadru.

Potem sem se ene trikrat zbudil in nazaj zaspal. Ko sem vstal, sem se šel malo umit, pa nekaj popit, potem pa sem si hotel zavrtet kakšnega od Wibutee. Ko sem prišel do računalnika, sem videl, da je player že vklopljen in da je na playlisti Wibutee.

In rainbows.

Tako dolgo sem čakal in končno je izšel. Radioheadi so bili pridni in album je dober. Zdaj si bojo pobje najbrž malo odpočili, potem pa upam da se vidimo, vsaj kje pri sosedih, če že ne doma. In spet lahko na nekaj čakam…

Filip zavlakuje…

Hotel je na zgodnji vlak. Vozovnico si je nabavil že zjutraj in uspelo mu je celo zgodaj priti z dela. Kazalo je dobro, presenetljivo dobro za datum, kakršen je bil na ta petek.

Potem pa je trola prišla malo prezgodaj, in se peljala mimo njega. Filip ni bil zadovoljen. Naslednja je prišla čez 12 minut, bolj točna kot ura. Peljala se je počasi in samo skozi zelene. Filip je potem tekel tudi skozi rdeče in šoferji so bili tako veseli, da imajo prav, da so kar trobili od sreče. Konfetov pa niso metali.

Potem je prišel na kolodvor. Iz njega je teklo v potokih in šobe so mu plapolale v orkanskih (za)dihih. Nemški turisti so bili prav tako zašvicani kot on, tako da sploh ni bil vpadljiv. Ko se je po dolgih stopnicah povzpel na napačen peron, je Evita že mahala s pravega.

Čiha puha tko al drgač.

Ponavadi, ko je zgoden, zamudi.
Preden gre, itak kaj pozabi,
predolgo spi in se prepozno odpravi.

“Še vsakič je zneslo,
mat’r sm teslo,
dej vlak, počak…”

“Ne pa ne bom - boš vedu za u drugo.”

Eksistencialna kriza ali pisunska blokada?

Pomoje ne eno ne drugo. Res nič več ne pišem, in priznat moram, da se mi malo toži po zlivanju misli na… hmm, ekran. Po drugi strani pa se vse spreminja in tako kot so mi pred petimi leti blazno dogajali Limp Bizkit, pa mi zdaj ne več, tako je tudi z blogom. No, ne prav isto, podobno pa, vsaj po izkupičku.

Lagal bi, če bi rekel, da nimam cajta. To je brezveze, dan ima 24 ur, teden pa 7 dni, in noben me ne bo prepričal, da ni lukenj. Sámo… nisem več veliko sam. Lahko bi bil, če bi hotel, ampak tega sem se v preteklosti najedel (ne previm, da ni bilo fino - blurp). Računalnika tako praktično ne uporabljam več. Ko pričakujem kako dobro oceno s faksa, večkrat na dan za par sekund obiščem spletni referat, in mejle grem pogledat, čeprav zelo redko dobim kakega zanimivega. Sicer pa je računalnik zame le še odlična glasbena skrinjica.

Večkrat mi skoz glavo udari misel, včasih ima celo naslov, odstavke, mogoče tudi dramaturški lok. Ampak ko pomislim, da bi nekomu rekel:”Počakaj pol ure, nekaj grem napisat na blog”, se počutim blazno neumno. Če je misel zanimiva, jo z veseljem delim z živimi ljudmi, ki so ob meni.

Ponavadi
poslušajo
in
celo
komentirajo!

Na koncertu od Kreslina.

…so na tleh ležale tri pice. Bilo je to na stadionu, razmočenem od hude nevihte in poteptanem od neštetih nog. Pice niso bile položene tja, ampak so očitno nekomu padle. Vmes so bile tudi njihove poteptane škatle in nekaj drugih smeti. Ne vem koliko ljudi je tam hodilo, gotovo nekaj tisoč.

Potem pa pride mimo fant, mislim da v nekih kratkih hlačah, ki so enkrat prej bile kavbojke, in standardni reklamni beli majici. Izgledal je napol metalsko, najbrž zaradi bradice, sicer pa predvsem zelo čredno. Ni bil videt zelo pijan, ampak ko sem ga tako opazoval, se mi je iz trenutka v trenutek bolj zdelo, da je. Najprej je šel proti picam, potem čisto malo mimo njih, in ko je bil že mimo, je očitno nekaj zavohal, vrgel glavo čez rame, naredil tri korake v rikverc, se previdno ozrl na vse strani (kot šolarček, ki prečka cesto, ali pa kakšen motha fucka, ki sredi parkirišča vlamlja v avto), nato pa se je sunkovito vrgel v počep in si odtrgal en četrt pice. Potem je vstal in šel.

Meni se je zadeva zdela smešna, nekaterim pa je šlo malo na bruhanje. No, saj ni čudno, na tisto pico je stopil marsikateri podplat in mislim, da je ena punca tudi čisto slučajno pljunila prav nanjo. Navzlic temu pa je fant le prišel na svoj račun, pa še občutek je imel, da je tokrat končno njegov srečen dan.

Čez pet minut je prišel po še en kos. Mmmmm.

Filip nima mačka, samo malo je zaspan.

Če se Filip odloči, da bo šel zjutraj na faks, ponavadi tudi gre. Rad drži besedo, še posebej če obljubi sebi. In pravzaprav je zanj to izziv….

Ja, ni mačji kašelj, če ga celo noč piješ, potem pa spiš tri ure in greš na faks. No, saj tudi tako težko ni, samo malo neprijetno. Tako je Filip danes ustal ob osmih, takoj ko je ura pozvonila. Jo je izklopil in se odpravil v kopalnico. Spet se mu je zdelo neumno, vse kar se je dogajalo ponoči. Ampak ponoči se še ni tako zdelo, šele zdaj, ko med vsemi tako ali drugače obarvanimi kozarci izbira najmanj posušenega, ga malo splakne in si natoči vodo. Ko pije, ne razmišlja. Samo malo pomisli kako grozen okus ima danes vse kar je bilo fino včeraj in kako voda iz Ljubljanskega vodovoda tudi ni dosti boljša.

Potem se je umil. Prav vesel je bil, ko se je sklonil nad umivalnik in pihnil. Prej ga je skrbelo, da bo nos še nekaj časa poln, pa ni bil. Smrkelj je spolzel med prsti in voda ga je nežno odplaknila v pozabo. Z veseljem si je umil tudi zobe, ki jim pijača ne paše preveč. Itak, saj so narejeni za hrano. Potem si je še malo skuštral lase, ker so se mu zdeli dosti preveč počesani za tako živahno noč.

Potem je Filip, lep čist, šel na faks. Ni se mu dalo in večinoma je ves čas razmišljal, kakšne težave ima on z alkoholom. Ne da bi ga preveč pil, ali pa da bi se polival. Zajec tiči v drugem grmu. Pred leti, ko je bil Filip še zelenec, je znal spit prav malo, pa je bil prav lepo nadelan. Potem je sledilo krajše obdobje, ko ni več znal spit prav malo, ampak je redno spil preveč. To že ni bilo vredu. Zdaj je pa nekje vmes.
Pije, pa ni pijan. Potem pije še več, ampak še vedno ni pijan, samo poln. Ko je tako poln, ne more več pit, tako da ni ne tič ne miš. Mogoče je še najbolj podoben hobotnici. Vsi ostali pa še vedno pijejo, ali pa so že “tapravi”.

Ni pošteno. Filip gre spat.

Filip ima dolgočasno službo.

Filipa včasih vprašajo, če bi kakšen dan delal. Ker Filip itak ne zna reči ne, ponavadi reče ja. In ker ve, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe, je zadovoljen, da lahko kdaj pa kdaj dela v muzeju.

Gre za denar in za izkosristek. Filip ima nekaj denarja, ampak ne preveč. Ima ga dovolj, da lahko živi in da si lahko kaj kupi. Če si kdaj hoče kupit še kaj, mu ga zmanjka. In čeprav se Filip zaradi tega nič kaj dosti ne sekira, je vesel vsakega dodatnega zaslužka. Zdi se mu, da je predolgo spati enako dolgočasno, kot delati skoraj nič, samo slabše plačano.

Tisti dan je moral Filip prav zgodaj ustat. Muzej se sicer odpre ob 9h, ampak šefi so muhasta zadeva in včasih se jim zdi pametno kaj, kar sploh ni. Filipu se recimo ni zdelo preveč pametno, da je moral ustat pred osmo samo zato, da je prišel v službo po ključe, da si bo ob devetih lahko odklenil. Če bi bil on šef, bi Filipu vrgel ključe v nabiralnik. No ja, on še dolgo ne bo šef in se z njimi tudi ne misli kregat, zato je rajši tiho, ali pa si kakšno zažvižga.

Ni prvič, da je Filip takole “delal”. Največkrat je tako poleti, le da je vreme takrat ponavadi lepše. In zjutraj je bolj svetlo in na obisk pride več ljudi. Takrat Filip na hitro nekaj poje, potem pa brž zamuja v službo. Ko pride, je (za razliko od tistega dne) skoraj vedno že kdo tam. Kakšen nadrejeni, ki v glavnem ne dela nič, le kdajpakdaj dela isto kot Filip, da se prepriča, da je dobro, da je tam. No, računovodkinje so pridne, ker imajo táko zajebano službo. Pa vodiči so tudi pridni, ker pridejo malo prej in potem vse tako lepo razložijo. Mogoče kakšen kdaj malo preveč naklada. Pridna je tudi čistilka, ker se Filipu zdi še kar čisto. Saj so vglavnem vsi pridni… edino Filipu se zdi, da je včasih malo brezveze, da je tam. Sedi in čaka. Potem zasliši vrata, ki so za vogalom, tako da jih ne vidi. Kadar jih kdo odpre, se sliši tak čuden pok. In potem Filip vstane, stopi do blagajne, se nagne malo čez in lepo pozdravi. Včasih pride veliko ljudi naenkrat in Filip se kar malo ustraši gužve, ki se potem nabere pred kaso in je vsa sitna, ker ne pride vsa naenkrat na vrsto. In potem hoče cela gužva popust, Filip pa ne zna reči ne, zato se raje čudno posmeje, da rata gužvi nerodno. Ali kaj podobnega.

Včasih pa vrata počijo kar tako in ni nobenega. Filip je takrat malo jezen, ker je spet ustal za prazen nič in še bolj zato, ker je to storil že nekajdesetkrat. No ja, saj zato je tu.

Ne vem ali je dolgočasna služba dobra ali slaba. Filip misli, da je v vsakem primeru dolgočasna, tako da je vglavnem zadovoljen, če ima čim manj dela. “Če se že dolgočasim,” pravi, “naj se vsaj v miru.”

Beady Belle: Cewbeagappic

Beady Belle je norveški duet, ki se očitno identificira z ženskim likom. Gre za nekakšen sodoben jazz, podložen z elektroniko in zelo “zapeljivimi” basi. Poje nam ženska (za katero najbrž večina najprej misli, da ji je ime Beady Belle, pa ji ni, ampak ji je Beate S. Lech), ne vem pa kaj počne Marius Reksjo. Na njihovem pejdžu piše, da ona vglavnem skrbi za besedila, melodije in harmonije, on pa za groove.

Beady Belle je k založbi Jazzland Rec. povabil velecenjeni Bugge Wesseltoft, o katerem bom gotovo še pisal. Tako je prišel ven prvi album Home, ki pa meni ni tako zelo všeč kot Cewbeagappic. No, slednjega res toplo priporočam.

Radiohead: Kid A.

Najboljša plošča enega izmed mojih najljubših bendov. Baje so Radioheadi zaradi tega albuma izgubili precejšen del publike. Ampak so pomoje dobili kar dosti nove. Mene, recimo.

Najstarejše stvari (Pablo honey, The Bends, My iron lung), ki so jih Radioheadi naredili, so bile čisto pravi britpop. Niso mi tako všeč, kot poznejši eksperimenti, ampak že takrat so imeli komadi dokaj poseben zvok. Bil je rahlo kičast in jokav, ampak bolj optimističen kot novejši. Ni toliko spominjal na sivo angleško sceno, ampak bolj na romantične komedije s Hughom Grantom v glavni vlogi. No, potem, ko so prišli OK Computer, Kid A in Amnesiac so se v muziko zelo prefinjeno umešali elektronika, eksperimenti s poezijo in čudnimi ritmi in zvoki. Meni je ta del Radioheadov fantastičen. Ohranil se je tisti njihov značilni zvok, poleg tega pa so se najstniške pesmice prelevile v zelo zanimive glasbene izdelke.

Čudni ljudje.

Jaz nisem bil nikoli nevemkakšen športnik. Rad plavam, smučam in bordam, kaj drugega pa zelo redko in precej klavrno (opa, mislim, da te besede na blogu še nisem rabil). Včasih pa prav zapaše, brcat žogo, ali pa jo metat na koš. Tako je bilo včeraj.

Po zadnjem predavanju, pravzaprav med njim, nama je z Blažem zapašalo it metat na koš. Veter je pihal, sonce je pa sijalo. Še posebej fino je bilo, kadar je kakšen oblak naredil senco na igrišču, in kadar veter ni preveč težil. Saj res, tam zraven so na klopci sedele tri punčke, vse pisane kakor se za osnovnošolke spodobi, in ena je pestovala svojega kužka (amm, where do you put the batteries?). Ni nehal lajat, dokler se lastnica ni naveličala šepetati “tiho Piki” in “daj, bodi priden” in je njega in svoji dve prijateljici odpeljala proč od tam. Midva sva še naprej prav “na izi” tako metala tisto premalo napumpano žogo proti košu, vanj pa bolj malo. Spomnim se kdaj sem jo dobil, žogo. Imel sem kakih 7, 8 let in bil sem bolan. Gotovo je bila gripa, ampak sem se že počutil vedno bolje. Tata je šel tisti dan v Italijo, takrat se je še splačalo, ker je bilo vse bolj poceni kot pri nas in če si kupil zadosti, si naslednjič dobil nazaj Ivo. To je bil neki davek, ki so nam ga tuljoti velikodušno vračali. Tata je prišel domov in mi prinesel pravo plavo žogo, za katero ga sploh nisem prosil. Površina je bila prekrita z drobnimi bunkicami (boljši oprijem, večji užitek!), na njej pa je bila narisana ena taka stilizirana mrežica in zraven še avtogram od Šakila Onila. Danes je žoga samo še plava in malo jajčasta. Pa tudi v koš ne gre več tako, kot je šla včasih.

Vseeno sem se trudil, ampak ravno, ko sem začel najbolj uživat, je neka mlada mamica na pašo pripeljala svojo komaj hodečo hčerkico. Saj ji je ene dvakrat rekla, naj ne hodi pod koš, ampak ni prav nič pomagalo. Tako je mamica sedela na klopci in skoraj flegmatično opazovala svoje dete, mimo katerega je letela ogromna trda nevarna žoga. Z Blažem sva se nekaj časa gledala in nisva vedela kaj bi. V dolgih intervalih sva vseeno previdno metala na koš, ampak prav brez slasti. Počutil sem se kot varuška in kot, da tisto mamico za svojo potomko manj skrbi, kot naju z Blažem. Ljudje so čudni in midva sva bila prav vesela, ko je tamala šla predaleč, mamica pa za njo. Končno spet mir. Še parkrat sva vrgla, pa ni šlo kaj dosti noter. Potem sva začela šteti.

Vrgel sem deset prostih metov, zadel pa štiri. To je slabo. Blažu tudi ni preveč šlo. Potem sem začel metati trojke, ampak je šlo še slabše - desetkrat mimo. Od daleč se je počasi približeval nek starček s palico. Še kar fino oblečen, z malo zmečkano kravato in privihnjenimi belimi brki. Ne vem koliko je bil star, ampak ravno zadosti, da ni smrdel po urinu, ampak samo po strupu za molje. Ko je prišel do trojke se mi je začel grdo posmehovat. Prasec. Rekel je da nimam pojma in… da nimam pojma. “Ah gospod, vi nič ne razumete, veter piha in žoga ni dovolj napumpana…”. Ni verjel in je odvirnil “Kakšen veter, roke.” Jaz sem potem še enkrat poudaril, da ne pozna okoliščin, da že zelo dolgo nisem bil na igrišču, da ni tako lahko kot izgleda… hotel sem še reči, da bom jaz tudi pameten, ko bom star in siv hodil s palico po svetu, ampak sem raje vljudno požrl in končno zadel eno trojko. Potem je zamahnil, češ “Ah…” in je šel.

Bilo je zares čudno. Blaž se je smejal. Jaz tudi… ampak stari je imel prav. Res slabo mečem na koš. Upam, da možakar piše blog. Da bo vsemu svetu povedal, da je videl dva mulca, ki sta metala mimo koša. Da je s to mladino nekaj narobe, da smo pomehkuženi in smešni. In nesposobni.

Ampak nikoli ne veš. Mogoče pa cele dneve nabija NBA ‘97 na kakem starem pentiumu svojega vnuka, zafrustriran ker je bil vedno slab košarkaš in so se mu vsi smejali.